Na današnji dan obeležujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. 2. aprila 2009 je namreč Evropski parlament sklenil, da bo 23. avgust razglašen za evropski spominski dan, kar je bila zelo pomembna odločitev evropskih parlamentarcev. Na ta dan je bil leta 1939 sklenjen zloglasni pakt o nenapadanju med komunistično Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Podpisala sta ga sovjetski komisar za zunanje zadeve Molotov in nemški zunanji minister von Ribbentrop v navzočnosti Stalina v noči s 23. na 24. avgust 19391 v Moskvi. S tem paktom sta dva različna politična sistema, komunistični in nacistični, dokazala, da je njun glavni cilj ohranjanje totalitarnega režima in širjenje le-tega v med seboj dogovorjenem ozemeljskem območju.
V nadaljevanju objavljamo razmišljanje evropskega poslanca ob letošnjem spominskem dnevu:
Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov je priložnost, da se kot skupnost zazremo v preteklost, v najtemnejše poglavje naše celine. Na ta dan se spominjamo vseh, ki so jih uničili nacizem, fašizem in komunizem. Vse žrtve, tako tisti, ki so izgubili življenje kot njihovi bližnji, ki so bili prav tako žrtve teh režimov, nas vedno znova opominjajo, da človekove pravice in svoboščine, dostojanstvo in spoštovanje soljudi, demokracija, pravičnost niso samoumevni, ampak so sad neštetih trpljenj, ki jim dolgujemo resnico in spoštovanje.
Letošnji spominski dan je še posebej zaznamovan z resolucijo Evropskega parlamenta o povojnih pobojih v Sloveniji. Gre za zgodovinsko priznanje trpljenja več kot 100.000 Slovencev, ki so bili po drugi svetovni vojni žrtve represije jugoslovanskega komunističnega režima – izvensodnih pobojev, kršitev temeljnih človekovih pravic, prikrivanja množičnih grobišč in sistematičnega molka. Evropski poslanci smo s široko večino obsodili zločine revolucionarnega nasilja, pozvali k dostojnemu pokopu vseh žrtev in nadaljnjemu odkrivanju prikritih grobišč; poudarili pomen resnicoljubnega zgodovinskega spomina in vključitve teh dejstev v izobraževalne programe in pozvali k celovitemu pregledu arhivov tajnih služb, kot sta UDBA in KOS. Resolucija jasno pove, da se Evropa ne more sprijazniti z zamolčanimi stranmi zgodovine. To je tudi priznanje vsem tistim, ki so desetletja pogumno raziskovali, pričali in ohranjali spomin, čeprav so bili prezirani ali utišani.
In prav tu se pokaže tudi razkorak med evropskim ter demokratičnim prizadevanjem za resnico in spravo ter ravnanjem slovenske vlade. Vlada Roberta Goloba je namreč nemudoma po svoji zaprisegi ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, še preden je bil ta sploh dostojno obeležen. Takšna odločitev je pomenila simbolno izbrisovanje bolečih poglavij naše zgodovine. Namesto da bi država sledila evropskemu zgledu in žrtvam priznavala zasluženo mesto v narodnem spominu, se ob levih ideoloških vladah vsakič znova pogrezamo v selektivno obravnavo preteklosti, teptanje spomina na žrtve in simboličnega pokopa resnice o narodovi polpretekli zgodovini.
Toda. Sprava se ne gradi na pozabi, ampak na resnici. Slovenska družba bo postala notranje pomirjena šele, ko bodo vse žrtve dobile svoje ime, svoj grob in svoje mesto v zgodovinskem spominu. Čeprav aktualna vlada s svojo politiko spomina na žrtve povojnega komunističnega nasilja stopa v nasprotno smer, nas vsaj sprejeta resolucija postavlja ob bok narodom, ki si upajo priznati svojo preteklost v celoti. Žrtve komunističnih zločinov na slovenskih tleh so se s sprejeto resolucijo namreč zapisale v evropsko zavest in spomin.
Nenazadnje želim ob letošnjem 23. avgustu poudariti naslednje: dan spomina na žrtve totalitarizmov ne predstavlja zgolj neke formalne obeležitve, temveč pomeni močan klic k odgovornosti. V prihodnost lahko stopamo samozavestno le, če smo pripravljeni videti vsa poglavja naše preteklosti. To dolgujemo tako žrtvam kot tudi prihodnjim rodovom – to dolgujemo tudi samim sebi kot narodu, ki si zasluži resnico in svobodo. Čas je, da se konča izmikanje Golobove vlade pred tem, da opravimo Antigonino delo.